DNS propagacija opisuje obdobje po spremembi nastavitev domene, v katerem različni strežniki po svetu postopoma začnejo uporabljati nove podatke. Sprememba je potrebna ob selitvi spletne strani, zamenjavi gostovanja, urejanju elektronske pošte ali povezovanju domene z zunanjo storitvijo.
Novi zapis je v nadzorni plošči sicer shranjen takoj, vendar ga vsi uporabniki še nekaj časa ne prejmejo v enaki obliki. V vmesnem obdobju se spletna stran pri enem obiskovalcu že odpre na novem strežniku, pri drugem pa ostane prikazana stara različica. Razlog so začasno shranjeni DNS odgovori v omrežjih, napravah in strežnikih ponudnikov internetnega dostopa.
DNS podatki se hranijo na različnih mestih
Ob vpisu domene v brskalnik naprava pošlje poizvedbo DNS sistemu, ta pa poišče naslov ustreznega spletnega strežnika. Odgovor se zaradi hitrejšega nadaljnjega dostopa začasno shrani v predpomnilniku. Podatek je lahko shranjen v brskalniku, operacijskem sistemu, domačem usmerjevalniku, omrežju podjetja ali pri ponudniku internetne povezave.
Zaradi tega vsaka nova poizvedba ne potuje skozi celoten sistem od začetka. Po spremembi DNS zapisa nekateri strežniki še vedno uporabljajo star odgovor, dokler se njegovo obdobje hranjenja ne izteče. Drugi strežniki so podatek že osvežili in uporabnika usmerijo na novo lokacijo.
Čas propagacije je odvisen od vrste spremembe
Sprememba posameznega zapisa A, CNAME ali MX se začne prikazovati razmeroma hitro, vendar je dejanski čas odvisen od prejšnjih nastavitev. Pri nekaterih omrežjih opazimo novo vrednost že po nekaj minutah, drugje šele po več urah. Večina običajnih sprememb se razširi v nekaj urah, popolna osvežitev vseh predpomnilnikov pa v določenih primerih traja do 24 ali 48 ur.
Menjava imenskih strežnikov je obsežnejši poseg, saj spremeni mesto upravljanja celotne DNS cone. Pri tem sodelujejo registrar, register domenske končnice, avtoritativni strežniki in različni posredniški sistemi. Zaradi več vključenih ravni je prehod navadno daljši od spremembe enega zapisa.
Vrednost TTL določa čas shranjevanja zapisa
TTL je nastavitev, izražena v sekundah, in pove, koliko časa sme strežnik hraniti določen DNS odgovor. Vrednost 3600 na primer pomeni eno uro, vrednost 86400 pa cel dan. Nižji TTL omogoči hitrejše osveževanje po spremembi, vendar povzroči več poizvedb. Višji TTL zmanjša obremenitev DNS sistema, vendar podaljša uporabo starega podatka po spremembi.
Pred načrtovano selitvijo je smiselno TTL znižati dovolj zgodaj, najbolje še pred začetkom prenosa. Znižanje ne vpliva takoj na že shranjene odgovore, zato mora najprej poteči njihova prejšnja veljavnost. Po uspešni selitvi vrednost ponovno povečamo na običajno raven. S tem ohranimo učinkovito delovanje sistema in zmanjšamo možnost, da bi uporabniki dlje časa dostopali do starega strežnika.
Propagacijo preverimo iz več omrežij
Stanja ne ocenjujemo samo na svojem računalniku, saj lokalni predpomnilnik morda še vedno hrani prejšnji odgovor. Domena se lahko pravilno odpira prek mobilnega omrežja, medtem ko domača povezava še prikazuje staro stran. Za primerjavo uporabimo drug brskalnik, drugo napravo ali mobilne podatke.
Koristen je tudi ukaz nslookup, prek katerega preverimo trenutni DNS odgovor za izbrano domeno. Na voljo so tudi spletna orodja za pregled DNS zapisov na strežnikih v različnih državah. Prikažejo, katere lokacije že vračajo novo vrednost in kje je še prisoten stari podatek. Rezultate si moramo razlagati previdno, saj posamezen neuspešen odgovor še ne pomeni splošne nedosegljivosti.
Selitev pripravimo brez prekinitve delovanja
Najvarnejši pristop je, da staro gostovanje ostane aktivno tudi po spremembi DNS nastavitev. Del obiskovalcev bo med propagacijo še vedno usmerjen na prejšnji strežnik, zato mora tam spletna stran še nekaj časa normalno delovati. Starega paketa ne ukinemo takoj po vnosu novih zapisov, temveč šele po potrjeni razširitvi spremembe in pregledu delovanja na različnih povezavah.
Pri spletnih trgovinah, forumih in drugih dinamičnih straneh moramo posebno pozornost nameniti podatkom, ustvarjenim med prehodom. Naročilo ali uporabniški vnos se lahko shrani na starem strežniku, medtem ko drugi obiskovalci že uporabljajo novega. Selitev zato načrtujemo v času manjšega obiska, pred spremembo pripravimo svežo kopijo podatkov ter po prehodu preverimo obrazce, elektronsko pošto, certifikat in vse pomembne funkcije strani.
